10 Mar Miloš Kogej 1949 – 2025
V nedeljskem jutru se je za vedno poslovil naš dolgoletni član Miloš Kogej.
Miloš je bil eden tistih, ki so se leta 1969 udeležili ustanovnega sestanka Društva mišično in živčno-mišično obolelih Slovenije, danes znanega kot Društvo distrofikov Slovenije. Na pobudo Borisa Šuštaršiča se je pridružil organiziranemu združevanju distrofikov, čeprav je njegov oče sprva okleval, saj se je bal, da bi ga društvene aktivnosti preveč obremenile. Kljub temu se je aktivno vključil v delovanje društva in sodeloval v njegovih organih. V zadnjih letih je bil tudi član uredniškega odbora društvene revije MAŽ.
Milošu so se pri petih letih začeli kazati prvi znaki mišičnega obolenja – klecala so mu kolena, tek pa je postajal vse počasnejši. Zdravniki so mu postavili diagnozo Duchennova mišična distrofija in mami napovedali, da bo le še leto dni hodil, nato pa pristal na vozičku in okoli petnajstega leta umrl. Na srečo se je izkazalo, da je bila diagnoza napačna in skupaj s šest let mlajšim bratom je preživljal povsem običajno otroštvo, v okviru svojih fizičnih zmožnosti. V osnovni šoli je treniral judo, sodeloval v številnih krožkih in končal pet razredov glasbene šole. Kasneje je v Ljubljani končal gimnazijo, na katero ga je vezalo še posebej lepo obdobje spominov.
Morda ga je prav sodelovanje pri ustanovitvi društva navdušilo za študij prava, čeprav sta bila pravnika tudi njegova starša. A že po enem letu je ugotovil, da ga ta smer ne izpolnjuje, zato se je prepisal na primerjalno književnost in sociologijo, vendar je kasneje tudi ta študij opustil – kar je vedno malo obžaloval.
Kmalu po ustanovitvi Centra za mišične bolezni v okviru Inštituta za klinično nevrofiziologijo se je tam zaposlil kot višji upravni delavec, na tem delovnem mestu pa je ostal kar 41 let in pol. Njegovo delo je obsegalo predvsem tipkanje različnih dopisov, tudi v tujih jezikih, znanstvenih člankov ter magistrskih in doktorskih nalog. Po potrebi je nekatera besedila tudi lektoriral in prevajal. Delo mu je bilo zanimivo, saj mu je omogočalo, da je od blizu spremljal napredek medicine na področju mišičnih in živčno-mišičnih obolenj. Vedno je poudarjal, da je imel srečo delati v odličnem in prijetnem kolektivu, kjer so ga sodelavci sprejeli kot enakovrednega, ne glede na njegovo obolenje.
Miloš je skozi vse življenje uresničeval načela neodvisnega življenja distrofikov. Do tridesetega leta je veliko potoval, dokler je lahko, pa je tudi sam vozil avtomobil. Strastno ga je zanimala glasba in fotografija. Trobento je igral najprej v ansamblu Veseli poštarji, nato pa v bendu Živel je mož. Bil je tudi izjemno strasten šahist in je sodeloval na skoraj vseh državnih prvenstvih distrofikov v šahu. Posebno ljuba mu je bila pisana beseda. Njegovo zadnje delo, povest Puran za škofa, je izdal pod psevdonimom Sullivan, Vernon, jr.
Dokler še ni bilo doma v Izoli, je redno hodil na rehabilitacije v Rovinj, kasneje pa v Strunjan. Doživetja z rehabilitacije iz Doma dva topola v Izoli skupaj s prijatelji Nedeljkom Miličevićem, Tonetom Zupanom, Milanom Mescem in drugimi, so bila nepozabna!
Poleg vsega pa je bil Miloš tudi predan oče hčeri Manci in ljubeč mož ženi Carmeli. Kljub obolenju je vedno skušal živeti čim bolj običajno življenje ter izkoristiti vse, kar mu je bilo dano. Oporo družine in prijateljev ni jemal za samoumevno, temveč se je vsak dan trudil s svojo dobro voljo in pozitivno naravnanostjo.
S slovesom od Miloša izgubljamo predanega člana, dobrega človeka in prijatelja, ki bo za vedno ostal v naših srcih.
Svojcem in prijateljem izrekamo iskreno sožalje.
Sodelavci Društva distrofikov Slovenije