12 Nov Jožetu v spomin (1950 – 2021)
Jože Raduha je spadal med tiste člane društva, ki so se še lahko pohvalili z udeležbo na ustanovnem zboru društva. Doživel in videl je marsikaj, svoje bogate življenjske izkušnje pa je rad delil z drugimi. Problemi v družbi so ga vedno zanimali, rad je bil aktiven in privlačila ga je zgodovina njegovega rojstnega kraja.
Rodil se je v osrčju Slovenskih goric, v Svečani blizu Mure, še naprej od Šentilja. Osnovno šolo je obiskoval na Velki, saj je do osmega razreda še samostojno hodil. Vsak dan je moral premagati 3 km hoje do šole, kar je zanj pri začetni distrofiji predstavljalo velik napor, a s tem sta se že nakazovali njegova borbenost in vztrajnost, lastnosti, ki sta ga kasneje v življenju zaznamovali kot klenega človeka.
Živeč na kmetiji, je že od otroštva veliko bral in se učil iz knjig. Domači in vaščani so ga v tem podpirali. Po končani osnovni šoli, ko se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, je dobil priložnost za šolanje v takratnem ZUIM Kamnik. Po trimesečnem poskusnem obdobju so mu odobrili opravljanje triletne poklicne šole za krojača. Star približno 17 let je v zavodu lahko samostojno zaživel. Samostojnost v druženju z vrstniki je predstavljala zanj velik in pomemben življenjski korak na poti k neodvisnemu življenju.
Lahko rečemo, da je prihod v zavod pomenil prvi mejnik v njegovem življenju. Drugi pomembni mejnik je bilo srečanje z Borisom Šuštaršičem, ko je ustanavljal Društvo mišično in živčno-mišično obolelih in ga povabil k sodelovanju. Zagnano se je vključil v novonastalo društvo in si vse življenje prizadeval za dobrobit distrofikov. Najprej je prevzel delo ekonoma v Domu dva topola v Izoli, kasneje pa je bil še član Upravnega odbora Doma dva topola v Izoli in tudi član Upravnega in kasneje Nadzornega odbora društva.
Vse življenje je čutil navezanost na dom v Izoli, čeprav je svoje družinsko gnezdo zgradil v Mariboru. V Izoli se je poročil, tam se mu je rodil prvi otrok – in tudi to je bila zanj življenjska prelomnica, kajti domače okolje takrat temu nikakor ni bilo naklonjeno.
Leta 2000 je Društvo distrofikov Slovenije v Mariboru odprlo svojo poslovno enoto, katere lokacijo je Jože izbral zaradi bližine avtoceste. Sodeloval je tudi pri nadaljnjem razvoju te društvene poslovne enote.
Bil je bil tudi izvrsten pisatelj. Nadvse ustvarjalna umetniška žilica ga je vodila k aktivnemu sodelovanju v društveni reviji MAŽ, kjer ni bil le dolgoletni član uredništva, temveč je sčasoma postal tudi naš nepogrešljivi dopisni sodelavec. Tudi po tem, ko že dolgo te vloge ni več uradno opravljal, je rad ponudil svoj nasvet ali izpostavil kakšno novo idejo.
Ko se takole sprehajamo med mejniki njegovega življenja, ki so bili zanj daleč od samoumevnih, saj je vsak predstavljal težko izbojevano bitko bodisi samega s sabo, bodisi z okoljem, lahko zaključimo z njegovimi besedami: »Kakorkoli ti spodrsne, te odrinejo ali padeš – čim prej vstani, da dobesedno ne zmrzneš! Ves čas moramo biti aktivni, zato vedno poskušajmo vstati, karkoli že se zgodi, in vedno znova začnimo na novo, kadar je to potrebno! Če ne gre prvič in drugič, bo morda uspelo naslednjič; če ne gre po tej poti, bo morda šlo po drugi… Vsaka prepreka, vsak zid ima nekje odprtino, samo najti jo je treba!«
Jože, iskrena hvala za tvoje modrosti in optimizem, s čimer si in boš vedno bogatil naša življenja.