30 Nov Sporočilo za javnost po usklajevalnem posvetovanju IO
Slovenske invalidske organizacije, povezane v Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, smo skupaj z Združenjem vojnih invalidov 91 na usklajevalnem posvetovanju v Izoli 21. in 22. novembra v skladu s 26. členom Zakona o invalidskih organizacijah usklajevale stališča do aktualnih vprašanj in tém na področju invalidskega varstva, predvsem strategij za učinkovito zastopanje interesov invalidov in invalidskih organizacij, financiranja izvajanja posebnih socialnih programov, uresničevanja Mednarodne konvencije o pravicah invalidov ter drugih.
Invalidske organizacije primarno ugotavljamo, da višina sredstev namenjena izvajanju posebnih socialnih programov za invalide, ki jih izvajajo invalidske organizacije v zadnjih letih ne zadošča niti za izvajanje najnujnejših posebnih socialnih programov, zaradi pomanjkanja sredstev in investicij pa izostaja tudi nujno potreben nadaljnji razvoj invalidskega varstva in potrebnih posebnih socialnih programov.
Glavni razlog za znižanje sredstev je uvedba »začasnega davka na srečke«, ki je bil sprejet leta 2013 v času krize, med ukrepi za konsolidacijo proračuna. Ob dejstvu, da drugje v Evropi takšnega davka ne poznajo, saj gre primarno v škodo programov invalidskih in humanitarnih organizacij, nam je bilo večkrat zagotovljeno, da je davek začasen. Predstavniki Ministrstva za finance pa so nam in drugim deležnikom ob sprejetju zakona tudi zagotovili, da bo le ta, v kolikor bi se izkazalo, da negativno vpliva na izvajanje posebnih socialnih programov invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij, odpravljen.
Glede na vse navedeno je jasno, da ima davek na srečke izjemno negativne posledice za celo
vrsto deležnikov in uporabnikov, utemeljeno je pričakovati, da se bodo negativni učinki s časom le še stopnjevali in menimo, da so za javni interes te posledice v velikem nesorazmerju s
prilivi v proračun, ki jih je gotovo mogoče doseči tudi na druge načine.
Zato invalidske organizacije zaradi nemotenega izvajanja posebnih socialnih programov za invalide ter razvoja invalidskega varstva in potrebnih socialnih programov zahtevamo odpravo davka na srečke.
V nadaljevanju invalidske organizacije ugotavljamo, da se po desetih letih od ratificiranja Konvencije o pravicah invalidov ta še vedno ne izvaja v celoti, oziroma se pogosto krši.
Bistvene kršitve so vezane na obveznost temeljitega posvetovanja z invalidi, na nedostopnost fizičnega okolja, prevoza, elektronskih in drugih informacij ter komunikacij, kršitve vezane na enakost in nediskriminacijo, delo in zaposlovanje, sodelovanje v političnem in javnem življenju, ozaveščanje in druge. Poudarjamo, da država zamuja tudi s svojim drugim poročilom Odboru za pravice invalidov OZN. Navedeno dobro ponazarja stanje duha, zlasti pa pomanjkljiv sistem spremljanja stanja oziroma bolje rečeno njegovo odsotnost, kar je ena od najresnejših pomanjkljivosti, ki močno otežuje ocenjevanje izvajanja vseh temeljnih in ostalih konvencijskih obveznosti, predvsem pa izostanek in izvajanje celostne strategije invalidskega varstva.
To se kaže tudi v zadnjih posegih v avtonomijo civilne sfere in v delovanje Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, ki je glavni in neodvisni vir financiranja, s čimer se ogroža stabilnost izvajanja posebnih socialnih programov za invalide.
Izražamo tudi veliko zaskrbljenost nad tistimi praksami države, tako aktivnimi ravnanji kot zlasti opustitvami pravnega urejanja in zaščite, za katere je odgovorna neposredno država sama in ki povzročajo ali ohranjajo sistemsko diskriminacijo invalidov ali kršitve drugih človekovih pravic, varovanih s konvencijo. Država glede na vse okoliščine očitno nerazumno dolgo opušča svojo temeljno dolžnost spoštovati, varovati in zagotavljati učinkovito dejansko uživanje pravic invalidov in drugih ljudi, ki jih invalidnost prizadeva. Aktualna politika države ne identificira invalidskega varstva kot posebnega družbenega podsistema in v tem okviru uveljavljanja človekovih pravic invalidov. Izpostavljamo splošno neodzivnost organov oblasti in zamude pri odpravi ugotovljenih neskladij s konvencijo, celo v primerih sodb Ustavnega sodišča, ter pri pripravi nove zakonodaje in izvedbenih predpisov, še posebej pristojnih ministrstev in organov v sestavi, predvsem s področja sociale, zdravja in pravosodja, kar je v veliki meri najbrž tudi posledica neprofesionalnosti in neznanja potrebnega za razvoj ter izvajanje učinkovitih politik invalidskega varstva.
V povezavi z zahtevo o spremljanju izvajanja in implementacije konvencije pa posebej opozarjamo na izostanek neodvisnega organa za spodbujanje, varovanje in spremljanje konvencije, ob zakonski zahtevi, da se pri tem upoštevajo načela, ki se nanašajo na status in delovanje nacionalne institucije za varovanje in uveljavljanje človekovih pravic.
Lepo pozdravljamo,
Borut Sever, vodja pravne službe
Boris Šuštaršič, predsednik